Sem Klemen Florjančič in prihajam iz Cerkna. Moja mama je upokojena učiteljica razrednega pouka. Poleg tega je zelo dobra kuharica in slaščičarka. Vedno je našla čas, da nas je razvajala s svojimi dobrotami: od pečenk, kislega zelja, kisle repe, ješprena, njenih krvavic (koline), raznovrstnih omak, ocvirkovc, pa do potic, tort, baklav, princesk, mišk in še in še. Prav tako rada izdeluje idrijske žlikrofe in prav idrijski žlikrofi so pripeljali zgodbo do tukaj. Ker so bili žlikrofi izpod njenih pridnih rok ravno tako odlični kot vse njene ostale dobrote, je leta 2004 padla odločitev. Ustanovil sem podjetje. Sprva se je podjetje imenovalo “Žlikrofi Florjančič, Klemen Florjančič s.p.” Že samo ime pove, da smo se lotili izdelave idrijskih žlikrofov tudi za širše tržišče in ne samo za domačo uporabo. Za idrijske žlikrofe smo pridobili certifikat s strani Bureau Veritas ter certifikat zajamčena tradicionalna posebnost. Vse žlikrofe izdelujemo ročno.

Leta 2013 sem se odločil, da podjetje “Žlikrofi Florjančič, Klemen Florjančič s.p.”preimenujem, saj je bil oče slikopleskar, ki je dolga leta delal v tovarni elektro termičnih aparatov ETA Cerkno kot vzdrževalec in skrbel, da so bili vsi stroji v tovarni vedno prebarvani ter lepega izgleda. Po premisleku se je odločil, da prične samostojno pot in je kot slikopleskar leta 1994 ustnovil svoje podjetje, ki je delovalo na širšem področju severne primorske. Svojo dejavnost je opravljal na območju Cerkna, Idrije, Tolmina, Kobarida in Nove Gorice. Ob njegovi upokojitvi leta 2008 sem se odločil, da prevzamem še njegovo dejavnost. Izdelavo žlikrofov ter slikopleskarstvo sem združil v eno podjetje in ga preimenovalv “testenine in gradbeništvo – Tesing, Klemen Florjančič s.p.” pod katerim še vedno tržimo obe dejavnosti.

Naši žlikrofi so lokalno zelo prepoznavni in skoraj ni človeka, ki na idrijskem in cekljanskem ne bi poznal “Florjančičevih oz. kadivčevih žlikrofov”. Prav zaradi naše kvalitete ter prepoznavnosti so nas povabili tudi na slovensko veleposlaništvo v Prago na Češkem.Tam smo ob upokojitvi slovenskega veleposlanika Leona Marca pogostili sam češki politični vrh, katerega se je udeležilo okrog 200 uradnikov in eminentnežev s cele Evrope. Ob uživanju naših žlikrofov so gosti govorili “very good, very good”.

Prav izdelava idrijskih žlikrofov mi je omogočila, da sem si izpolnil kar nekaj otroških sanj in želja. Tri leta sem tekmoval v amaterski ligi supermoto – supermotard. To je panoga, ki združuje speedway drsenja (drifta) po asfaltu in skokov kot jih lahko vidimo v MX-motocross-u. V tem športu sem si pridobil kar nekaj izkušenj na področju obvladovanja motorja, motorjev in tekmovanj, ki so mi jih dali izkušeni in svetovno priznani dirkači slovenske supermoto scene, kot so Aleš Hlad, Uroš Nastran, Rok Mihelčič, Marko Škarja ter mnogi drugi.

Spoznal sem se tudi z jadralnim padalstvom, ki mi je omogočilo čisto drugačen pogled na svet iz ptičje perspektive. Po vzletu na Soriški planini si iz zraka med sedem urnim in 124 km dolgim letom pod seboj ogledaš vrhove slovenskih gora, kot so Soriška planina, Črna prst, Rodica, Tolminski Migovec čez Krn in Kobariški stol do Gemone v Italiji, se obrnil ter odletel nazaj proti Bohinju. Od daleč sem si ogledal še Triglav, pod seboj pa sem videl Bohinjsko jezero, kjer se je moj polet s pristankom ob jezeru zaključil.

Prav tako so moja velika strast gore. Pri alpinističnemu odseku Cerkno sem opravil tečaj za alpinista pripravnika. S pridobljenimi izkušnjami sem lahko združil panogi alpinizma ter padalstva in načrtoval nove avanture in podvige. Med prvimi je bila odprava v Perujske Ande, kjer smo v Cordilleri Blanci imeli višinske priprave za vzpon na Alpamayo (5947m), ki spada med najlepše gore na svetu. Njena zahtevnostna stopnja pa je D+. Med pripravami smo splezali še na Nevado Ishinca (5530 m), Nevado Pisco (5752 m) ter Nevado Urus (5420 m), s katere sem se za poslastico z vrha spustil s padalom in si v petih minutah prikrajšal za tri ure hoje po ledeniku in ledeniški moreni. Pristal sem tik ob šotoru v baznem taboru Ishinca, ki leži na višini 4300m. Druga odprava je bila v Himalajo, kjer smo se na aklimatizacijskih pripravah iz Lukle sprehodili po tamkajšnjih vaseh, prelazih in vrhovih kot so Tengboche, Namche Bazar, Kalapathar… Za lep zaključek treka smo se povzpeli na 6119m visok Lobuche east, s katerega sem čez 1000 metrov visoko steno vzhodnega Lobučeja poletel s padalom.

Ni pa samo jadralno padalstvo šport v katerega vključujem padalo. Tudi “skydiving” je šport, ki mi požene kri po žilah in za mehak pristanek ravno tako ne gre brez padala. Ni lepšega kot se odpeljati na letališče v Šentvid pri Stični, se vsesti v letalo, poleteti na višino 4000 m in se vreči iz letala brez zavor. Padati 50 sekund pri hitrosti 200 kilometrov na uro je res “pure fun-čista zabava”.

Zgodba še ni zaključena in se še vedno piše….

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetuer adipiscing elit. Aenean commodo ligula eget dolor. Aenean massa. Cum sociis natoque penatibus et magnis dis parturient montes, nascetur ridiculus mus. Donec quam felis, ultricies nec, pellentesque eu, pretium quis, sem. Nulla consequat massa quis enim. Donec pede justo, fringilla vel, aliquet nec, vulputate eget, arcu. In enim justo, rhoncus ut, imperdiet a, venenatis vitae, justo ommodo ligula eget sociis natoque penatibus.